Ko spoznas, da bi pri 36-ih najraje eksplodiral, ker vleces s seboj kovcke lastnih starsev, ki mi niti malo ne pripadajo, hkrati pa se jih je tako tezko znebiti. Se zmrazim ob misli, da bi podobno delala z otrokoma. Mama me vlece k sebi, ker me potrebuje (starost, bolecine v nogi), a to me odbija! ZAdosti je bilo trpljenja. Morda bi se preselili v njeno blizino, ampak nimam enega lepega spomina kot otrok in dekle, razen dedka in babice, ki sta skrbela zame in sestro. seveda mi ni vseeno, saj je vendarle mama, ki je lahko topla in hladna do mene/nas, ampak ni bila prisotna, ko sem jo najbolj potrebovala in je podpirala taka ponizevanja s strani oceta, hkrati pa trpela globoko v sebi zaradi nemoci. Ko je nasla moc, se je locila, pa se to ker smo ji vsi ostali to govorili, saj je bilo neznosno. Zdaj samo vem, da zelim biti sprejeta in ziveti svoje zivljenje. Zelim miiiiiirr. Ne razumem zakaj se je v slovenski druzini (splosno gledano!in tudi v izvorni moji) potrebno vedno kregati, vtikovati v druge in zakaj po toliko letih vse to prihaja za mano prav zdaj. Kriza? Kaksen nasvet??? H v a l a
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 01 Avg 2016 04:53