Ne razumem upokojencev, ter upokojenih parov, ki čučijo in tiščijo doma v Ljubljani, v Domžalah, v Mengšu, na Brezovici, itd.
Vključno s pogostim dežjem, s cenami živil, da te kap, z nenehnim konfliktom levi/desni.
Ne razumem upokojenih ljudi z psihičnimi težavami, ki bi, če bi dva ali tri mesece bivali na Kvarnerju, zelo verjetno ne bi več rabili antidepresivov..
Ampak, ko bi prišli nazaj v Slovenijo, pa definitivno spet. Verjetno dvojno dozo.
In ja, v Sloveniji rabimo upokojenci le dve stvari: veliko miru = notranjega zadovoljstva, ter vsaj 30% več "love".
Ne ljubezni, ampak - denarja...
Ker z več love si lažje kupimo bivanje na Kvarnerju.
Problem je v financah. Več kot 80% upokojencev niti slučajno ne bi moglo kupiti najcenejše nepremičnine v Kvarnerju , ali kje drugje v bližini morja. Teh 80% ima komaj za hrano.
Bilo je govora o najemu, ne o nakupu. 500 ali 600 evrov mesečno pa dva že lahko dasta, kajne.
In trdim, da je dva, tri mesece bivanja ob morju daleč najboljša investicija v lastno zdravje.
Tako, kot je, kajenje, popivanje in neskončno ždenje v Ljubljani zelo slaba investicija v zdravje.
Seveda, če nekdo nima veselja živeti in skoraj gotovo domnevati, da se bo jutri spet zbudil in to relativno zdrav, šel na obvezno kavo in mogoče še na čvek s prijateljem...
... potem je za takega čisto vseeno, kje stanuje, ali gre kdaj iz svojega kraja in kakšno pokojnino ima...