Avtorica sprašuje kako funkcionirajo punce v takšnih družinah. Lahko povem za sebe.
Živeli smo z očetovo družino. Dedek in oče sta bila vsak svoje matere čustveni partner. Oče še samski sestri. Mati se je priženila na kmetijo, vendar je imela svojo dokaj dobro plačo. Dala je vsem vedet, da če bi njo kdo kaj vprašal, mi tukaj živeli ne bi. Kregali se nismo, se je pa videlo, da je očetov del družine materi odveč in da krivi očeta za njeno "nesrečo", potem pa je še začela krivt babico in teto. Ne rečem, da ni imela prav, ampak kot otroka me je to grozno bolelo. Jaz sem imela rada celo našo družino, zdelo se mi je tako lepo, ko smo se vsedli skupaj, mati pa je to vse skupaj uničevala.
Sva dve sestre. Kot otrok sem jaz bila tipična očijeva princesa. Oče je bil car. Mlajša sestra je bila grozno na mamo navezana. Oče tudi če ga ne bi bilo kar se je nje tikalo. Mati naju je vzgajala z redom in disciplino. V šoli sva blestele, obe sva visoko izboražene, popoldanske aktivnosti blestele, mati ni dovolila popuščanja, priskrbela pa nama je tudi najboljše pogoje za šolanje, vozila po aktivnostih, financirala kampe, študij v tujini ni da ni. Ko sva šle na faks je zahtevala, da sva v študentu. Mlajša sestra itak, ker je študirala 130km stran, jaz bi se lahko vozila pa je sforsirala, da grem v študenta. Prvo leto mi je bilo grozno, potem sem se aklimitizirala in so bila to zraven srednje šole moja najlepša leta življenja. Potem je bilo konec faksa, oče je pričakoval, da pridem domov, meni pa se je mešalo.
V času pubertete sem se začela oddaljevat tudi od očeta. Po koncu faksa in v začetku "zakonskega živlenja" pa sem se od očeta totalno odvrnila. Začela sem nanj gledat kot na ubogo kreaturo, ki se je celo življenje držal za kilko matere žene in sestre. Spoštovanja do očeta nobenega. Očitno sem se spremenila v mamo. Potem sem rodila in sva z mamo zelo izboljšale odnose. Oče pa pač je tam nekje. Nekaj časa sem imela do moža isto tak odklonilen odnost, kot ga je imela mati do očeta in mi je mama rekla, da naj se nekaj časa odmakneva od obojih starih staršev in se začnega opirat na sebe. Potem sva dokaj izboljšala odnose.
Mati je po odhodu naju s sestro na faks začela dosti časa preživljat na vikendu. Človek bi rekel, da se je tja preselila. Oče je večino časa z babico doma, teta je skoraj vsak dan na obisku. Mami zamerijo, ker "jih je pustila", pa pride vmes domov, ampak tako za mimogrede.
Sestra je sedaj 32, lepotica, visoko izboražena, z zelo dobro službo, kupila si je stanovanje, moški so ji potrošna roba. Spoštovanja do njih nima. Otrok pravi da si ne želi. Do nečakov je super, vzame jih na izlete, počitnice, jih pazi ni da ni, ampak potem reče, da fajn, da jih lahko vrne, ko ima dovolj ;) Tukaj vidim "kvarni vpliv mame" in mi je sestre po eni strani žal. Ampak najbrž je tudi sestri žal mene, ker sem "pristala na malomeščansko življenje".
Kakorkoli - če bi strnila v en stavek - mama je bila do punc neizprosna, ker naju je oče preveč razvajal - morale sva blestet in uspet.
ko takole berem, je tvoja mati dokaj solidna. Res se je zajebala, ko je vzela takega moškega in očitno ni imela volje, da se loči. Vendar vaju je spodbujala, da sta sedaj na svojih nogah, spravila vaju je od doma, ko vaju je silila v študentski dom. Tudi tebi je svetovala prav, da se oddalji od njihovih zblojenih odnosov.
Seveda vsi otroci živimo v pravljici in si z domišljijo naredimo "pravljično razširjeno družino" in če nam kdo nastavi ogledalo, se počutimo ogrožene, ker je to edino, kar takrat poznamo.
Podzavestnih vzorcev, ki se jih na ta način učimo, pa se ne zavedamo.