To je najbolj normalno. Žalost ob izgubi nekoga, ki vas je spremljal skoraj dve desetletji. Bilo bi nenormalno ne čutiti velike žalosti in praznine. Mene je uspavanje 16 letne psičke mešanke strlo. Raje ne povem koliko. Takoj sem morala zamenjati okolje in dobrih 10let je trajalo, da se bila pripravljena spet sprejeti misel o novem pasjem članu (na željo otrok). Tokrat še huje, zavedajoč se, da s tem prevzemam tudi bolečino izgube. Zavlačujem še vedno. Prizadeti si takšno bolečino je mazohizem in k njemu nisem nagnjena. Eni pa odnose, bitja ipd doživljajo za njih veliko lažje: popredmeteno, funkcionalno in se po propadu veze, izgubi partnerja ali psa takoj podajo v nove odnose, stike, razmerja, novega psa. Meni je nekako enkrat dovolj za vedno. Nimam želje in potrebe ponovno doživljati takšnega ali drugačnega konca. Pretežko je to zame. Sem prevelik emotivec oz empat. Objem.
Od kod tebi pravica, da vse, ki ne žalujejo vsaj deset let, označiš, da najbližje doživljajo popredmeteno in funkcionalno, da niso empatični in čustveni?
Tebi je to težko, pika, ni treba zdaj sebe zaradi tega poveličevati in drugih zaničevati. Ja, jaz sem zelo kmalu nabavila drugega psa. Meni se zdi predolgo in preintenzivno žalovanje zelo nezdravo in kaže na druge psihične težave, zaradi katerih bi nujno morala k strokovnjaku. Kdor ni sposoben smrti, žalosti, žalovanja in bolečine jemati kot neizogibni sestavni del življenja, kdor misli, da morajo vedno samo ptički peti in rožice dišati, je emotivno ostal na stopnji otroka in funkcionalno na stopnji nemočne, krhke princeske. Evo, če že ti postavljaš diagnoze nekaterim od nas, da smo tako rekoč roboti, jo bom pa še jaz tebi.
Ne da karkoli primerjam, ampak če se ti zdi predolgo in preintenzivno žalovanje nezdravo, to pomeni, da bi tudi kaj pa vem, smrt otroka, na hitro vrgla čez ramo oz. žalovala ravno toliko, da ne bo "nezdravo". Čestitam! Pravzaprav ti zavidam. Na tak način je živeti veliko lažje.
Pa si prepričana, da zaradi smrti otroka ne bi kazala intenzivnega žalovanja? Mogoče pa bi ga, ker, hej, kaj pa če bi dejansko čutila hudo, votlo žalost, iz katere te nobeno rezoniranje in zdravopametno razmišljanje ne bi moglo povleči? Ker bi žalovala zato, ker si svojega otroka ljubila. Pes ti je pač pritiklina, ki gre in pride, nisi resnično vezana nanj in ti ni resnično hudo, ko ga ni. Ker ko nekoga dejansko pogrešaš, ker si ga imel neizmerno rad, ti nepomaga nobeno pametovanje, čutiš žalost in konec. Ali pa tudi ob otroku čutiš podobno? Pač življenje je začrtana pot od začetka do konca in je.biga, ko pride tvoj čas, čeprav je predčasno prišel, vzemi to kot nekaj, kar se pač zgodi. Saj nisi nemočna, krhka princeska, ne?