Tragike ravno ni... cele dneve na računalnikih, uči se programiranja (samoiniciativno), sestavlja, spreminja, dodeluje, predeluje, itd.
Šolske reči opravi v pol ure do največ uro in pol, potem naprej igrajo igrice skupaj s sošolci in klepetajo cele ure po Skypeu ali Zoomu. Postavljajo razne serverje in si poskušajo nagajati pri tem, pogosto se jih zbere kakšnih 5 do 10 na Zoomu in debatirajo - malo o šoli, večinoma pa traparije.
Sem pa prvič v življenju slišal nekaj o pogrešanju šole... in družbe v živo, a to je bila nekako mimobežna pripomba, v smislu, da včasih pa šola vseeno prav pride.
Ven pa doma itak ni neke volje nikoli bilo... kakšen sprehod še, drugo pa ne.
Glede nalog moram včasih malo težiti, da ni treba čakati vedno na zadnji možen moment... pa sem potem čez dobro uro postavljen pred dejstvo, da je že narejeno.
Najnovejša najstniška domislica je bila prevzem kuharije in kuhinje... ko je konec, je takšna štala v kuhinji, da še par dni nikomur ne bo dolgčas... Hrana je pa dobra!