V službi nas ima večina od dva do tri otroke, naša ekipa je super, si pa vse dopuste planiramo skoraj pol leta naprej, če pa ne, se prilagodimo. So pa pri nas tudi druge ekipe s posamezniki, ki se jim misli ves čas vrtijo okrog odnosov v službi, komplicirajo z organizacijo, dopusti, delitvijo nalog, napredovanjem. Večinoma so nevoščljivi, kadar mi z družino napredujemo. Ne razumejo pa, da je v ozadju tega mnogo dela, zadnjih 15 let občasno večerno delo od doma ali pisanje dopisov ob 4ih zjutraj po prečuti noči ob bolnih otrocih. Ko imaš 5 člansko družino, se z leti zverziraš, da v vsaki situaciji vidiš cilj in iščeš rešitve, racionalno, brez histerije. Zato smo tudi v službi mirnejši, osredotočeni na bistvo in se ne zapletamo v nepomembne podrobnosti. To so pač veščine, ki se jih naučiš v partnerstvu, še bolj pa v življenju ob otrocih. Samski ljudje pa vidijo le, da gremo ob 16ih domov in si vsi iz sebe, če zamudijo tečaj italijanščine ob 16.30. Mi smo včasih zaradi službe tudi zamudili termin pri zobarju ali otroški nastop, a smo v minutki brez besed uredili spremembo termina ali poklicali stare starše, da gredo gledat otroke otroško predstavo. Nismo hodili po hodniku in vzdihovali, kako krivičen je svet do nas, ki imamo družine. Ti posamezniki so veliko na bolniški, predvsem zaradi hrbtenice, nepravilne prehrane, premalo gibanja in psihe (večinoma samske ženske po 45. letu). Ali pa so sadisti, ki podrejene mobingirajo in so v bistvu prikriti psihiči (primer samski moški po 50. letu).
Mi z družinami imamo motivacijo, da se dobro razumemo z vsemi, saj je potem delo hitreje in bolje narejeno. Zato se z zdrahami in psihičnimi težavami drugih večinoma ne ukvarjamo, ampak stisnemo, ko je treba. Sama večkrat naredim kakšno delo od drugih, sploh, če je kaj takšnega, kar jaz naredim z lahkoto, kdo drug bi se pa "matral". Potem pa odhitimo domov. Kavo zjutraj pijemo pa s tistimi, ki so prijazni pozitivci, s tečnobami pa se več, kot je potrebno zaradi narave dela, ne ukvarjamo. Pač ne trošimo energije za vsakega, ki nam pride nasproti po hodniku.
Imam prijateljico brez otrok in opažam, da s svojimi organizacijskimi komplikacijami in komunikacijskimi šumi mnogokrat skali vzdušje. Jaz bi, jaz bi, jaz bi..moram nase gledat, ne morem se prilagajati, včasih se obnaša kot majhen otrok. Pa ne do nas prijateljic, ampak opravlja in razlaga situacije s kolegi, sodelavci in starši.. Včasih ji moramo prav rečt, naj se umiri;))
Od kod neateri poznate toliko samskih oseb? Jaz ne poznam , niti okrog sebe nimam nobene. Pa kolikor daleč nazaj od 20 leta dalje ...nobene. Sploh pa ne žensk.
No, eno, če ne štejem še sebe Pa ni tako napačna, pač navajena da se druži izključnl z osebami, ji v danem trenutku koristijo. Neuporabne in izkoriščevalce v trenutku strezni in zbrca Sicer pa razumevajoča in čist ok za pogovor. Me je pa žal v letih kar jo poznam naučila, da zna ta način biti koristen, ker človek res samo čaš trati.