Sestrska ljubezen napisal:moker list napisal:Tole je skoraj tako kot da bi pisala o meni, z nekaj malih razlik. V osnovi pa popolnoma isto kot jaz.
Tvojemu bratu ni pomoči. Meni tudi ni. Na eni točki se mu bo strgalo in bo storil samomor tako kot sem ga delal tudi jaz pa mi na žalost ni uspelo. Še vedno preklinjam tistega neznanca, ki me je našel in "rešil".
Brat ti ne bo priznal kaj vse mu gre po glavi, počasi toneš globje in globje, ko te nekdo vpraša kaj te muči, bi mu lahko razlagal ure in ure in ure....tukaj ni samo en ali dva problema, tukaj so problemi postavljeni kot domine v vrsti, en problem za drugim. Tudi če rešiš en sam problem, jih imaš še vedno 1000 drugih enako težavnih. Če rešiš en problem je to kot pljunek v morje, nič ne narediš, porabiš pa ogromno energije. S tem da se problemi "obnavljajo".
Najlažje se je fentati, ampak potem te nek bebec reši in si misli kakšen rešitelj je. Vse kar je naredil pa je to, da imaš ti zdaj še 10 novih problemov, čas teče dalje in ti moraš živeti zato ker te je en bebec "rešil", leta minevajo, pristaneš na tabletih in veš, da boš nekoč pristal tudi na zaprtem oddelku psihiatrije, razen če ti prej uspe spet zbrati toliko poguma, da ponovno izvedeš samomor.
Nasvet zate... ne rešuj brata. Reši sebe.
Ampak kaj je tisto, kar tebe vodi v takšno razmišljanje? Ni ga človeka, ki ne bi imel problemov. Vsi se z njimi soočamo na svoj način, da pa se z njmi sploh nočeš soočiti, pa mora biti nek razlog? Ali se motim?
X ali XX let se spopadaš s problemi, ki pa se eksponentno povečujejo namesto, da bi se zmanjševali. Postopoma ugotoviš, da plavaš proti toku in, da nisi ustvarjen za življenje na tem planetu med temi ljudmi, ker te enostavno vse preveč prizadane ali boli.
Zato začneš zelo resno razmišljati o koncu mučenja, ker že X ali XX let sonce ni sijalo.
Vem, da imajo vsi ljudje težave. Problem je samo v tem kako jih doživljaš in prebaviš. Večina jih prebavi in ne razmišlja več o tem. V moji glavi pa stalno razmišljam o tem, bolečina ne izgina, teža na prsih se povečuje, veš da ti nihče ne zna pomagati, ker si pač že poiskal pomoč in nobena metoda ni bila do zdaj še niti malo učinkovita.
Torej čemu bi se še matral? Resnično, čemu? Zato da bom še nadaljnih XX let živel v takih mukah? Ne hvala!
Če bi že pred X leti vedel, da bom danes še vedno na istem oziroma še na slabšem kot na začetku, bi že ZDAVNAJ končal vse skupaj.
Tako se pa še vedno tukaj kjer sem...na kraju in v času kamor ne sodiš.
Počasi izgubiš žar v očeh, zapadeš v brezbrižnost. Vseeno mi je če mi z desne slučajno pripelje tovornjak in me zbije...šoferju bom še hvaležen. Še plačal bi mu, ker me je odrešil.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 10 Jun 2016 12:35